• dr. Damir Globočnik

 

Raznovrstni prizori, s katerimi se srečujemo na slikah Franca Beštra, slikarju nedvomno zagotavljajo posebno mesto med predstavniki domačega figuralnega slikarstva. Čeprav milo rečeno, njegova značilna motivika na prvi pogled pogosto učinkuje nenavadno oziroma protislovno, nas pritegneta slikarjeva odkritost in njegova izjemno bogata, sproščena likovna imaginacija. Francu Beštru bi seveda napravili veliko krivico, če bi njegove motive označili zgolj za rezultate domišljije oziroma nadpovprečnih predstavnih zmožnosti. Prepričan je namreč - in to prepričanje si deli z mnogimi predstavniki slikarske moderne - da je umetnost zmožna odpirati vrata v duhovna prostranstva, do katerih z običajnimi načini percepcije, racionalnega in empiricnega spoznavanja sveta in njegovih zakonitosti ne moremo prodreti. Vsekakor mu ne velja ugovarjati, saj je podobno kot npr. literatura, glasba in film tudi likovna umetnost izredno naklonjena fantazijskim, fantastičnim, sanjskim in drugim nenavadnim vsebinam. Zato se likovna umetnost mnogokrat lahko dotakne tudi problemskih področij, ki si jih običajno lastijo predvsem filozofija, psihologija in seveda tudi ezoterika. Še zlasti slednjo bi veljajo pritegniti v krog proučevanja in razumevanja Beštrovega slikarstva, saj umetnik poudarja, da njegove kompozicije izvirajo iz astralnega sveta kabale - skrivnostnega judovskega srednjeveškega nauka, ki temelji na mističnem tolmacenju biblije in nauka o emanaciji. Kabala priznava tudi obstoj višjih in notranjskih ravni resničnosti, zato se je z njeno pomočjo, meni slikar, mogoče približati stvarnosti na subjektivni in mistični ravni v nekem posebnem stanju zavesti, imenovanem lucidne sanje.


"Za razumevanje slik je pomembno vedeti, da je astralni svet iz neizmernega zaporedja tridimenzionalnih prizorov. Ima torej lastnost štirih dimenzij," je zapisal Franc Bešter. "Ti prizori (dogodki, dogajanja) so podobni dogodkom iz našega vsakodnevnega materialnega življenja, vendar jih visoko presegajo po bogastvu, nenavadnosti in raznolikosti. In če hočem slikati lucidne sanje (astralni svet), je to poskus prikaza štiridimenzionalnega prostora, bolje: poskus ustvarjanja iluzije četrte dimenzije. Ta iluzija pa se ustvarja na sliki ravno s tistim, kar tridimenzionalni materialni svet ne premore: z nenavadnostjo in raznolikostjo prizorov. Opozoriti pa moram na to, da moje slike niso in ne morejo biti sanje kot takšne. Astralni svet služi le kot neizčrpni rezervoar idej, ki pa jih je treba v glavi še obdelati in prilagoditi. Slikar namreč mora delati z materialno substanco in na omejeni dvodimenzionalni ploskvi, poleg tega pa mora upoštevati tudi določene likovne zakonitosti."


Ko se je Franc Bešter odločil za takšno likovno izpoved, je seveda moral pustiti vnemar marsikaj tega, kar mu je sicer narekoval razum. Njegove slike so postale prizorišča nenavadnih soočanj predmetnega in figuralnega sveta, poselile so jih na videz naključne igre asociacij, ki se samo na prvi pogled uklanjajo zakonitostim realističnega upodabljanja. V nenavadnih in iskrivih kompozicijskih združbah si je slikar - podobno kot nekdaj nadrealisti - dovolil malone vse: človeško figuro je nadomeščal z lutkami ali okostnjaki, rastlinski in živalski svet je postavljal v nenavadna razmerja do človeške figure, spletal povsem običajne predmete in motive v neobičajne medsebojne povezave, poslikaval celo okvire slik in jim s tem nadeval vlogo nespregledljivega dodatnega pomenskega nosilca kompozicije... Eden osrednjih ključev za razumevanje Beštrovega slikarstva je zato tudi duhovit metaforicen likovni jezik. Velja pa poudariti, da slikar ničesar ni prepustil nakljucju. V svoje kompozicije je želel vtisniti prikrita simbolna sporočila, ki izvirajo iz globine podzavesti. Vse, kar se je odločil upodabljati, je zavezujoče resno in hkrati odkritosrčno ponujeno gledalcu. Stalnica večine njegovih slik je postala človeška figura. Včasih nastopa v vlogi opazovalca nenavadnih prizorov, ki jih umetnik niza pred našimi očmi, še pogosteje je v dogajanje aktivno vključena. Vsaj delno gre zelo verjetno za personifikacijo umetnika samega, s pomočjo katere nam sporoca, da je usodno povezan z dogajanjem na sliki. Med osrednjimi vsebinami njegovih del lahko razberemo tudi nekatere temeljne eksistencialne dileme in razmišljanja o posameznikovi usodi. Ne glede na to, da je porojeno v duhovnih prostranstvih misticne kabale, se Beštrovo slikarstvo zato zavezujoče dotika tudi našega tu in zdaj.

vir: http://www.ljnovice.com/galerija/bester-franc/



  • Petra Vencelj (univ. dipl. umetnost. zgod.)

 

Že od Platona dalje so mnogi filozofi trdili, da je resničnost, kot doživljamo, dogovorjen in spremenljiv sistem. To trditev so v vizualnih umetnostih skušali prikazati nekateri srednjeveški slikarji, še bolj pa modernisticne težnje v smereh nadrealizma in metafizičnega slikarstva.

Takšnim pogledom na svet sledi tudi akademski slikar France Bešter, ki črpa svoje ideje iz sveta kabale (mističnega židovskega sistema). Le ta priznava poleg materialnega sveta (element Zemlje) tudi obstoj višjih in notranjskih ravni resničnosti (Voda = astral, Ogenj = mentalni svet, Zrak = arhetipski svet), ki imajo absoluten pomen. Vsi ti svetovi se med seboj prepletajo.

V svojih delih avtor poskuša prikazati astralni svet oziroma stanje zavesti skozi likovno govorico. V to stanje zavesti vstopa skozi sanje oziroma, kot sam prayi: skozi lucidne sanje, hi niso več sanje ampak neko novo, višje in razširjeno stanje zavesti, v katerem je človek aktiven: razmišlja, opazuje in deluje na astralnem planu.

Gotovo, da se na potovanju do realizacije - tako v glini, kot na platnu - izgubi mnogo plasti iz tega sveta, saj ga ni mogoce le preprosto »prežarčiti" v tridimenzionalni materialni svet, kaj šele reducirati na ploskev slikarskega nosilca. Ker gre slikarju predvsem za težnjo prenosa ideje v materialni, likovni svet, se večkrat niti ne ozira na tehnično dovršenost, saj dela nastajajo pod haptičnim vtisom sanj, ki se kot jutranja meglica hitro izgube iz spomina in jih je treba loviti v njihovem »izginevanju". Zaveda se, da stroge ločitve med študijo (točno posnemanje) in dovršeno sliko ni, ker prehajata druga v drugo.

 



  • Franc Bešter o sebi (Nazaj k naravi)

 

Pokrajina kot samostojno likovno delo se v naši zahodni kulturi pojavi dokaj pozno, s Poussinom v času klasicizma, torej konec 18. stoletja. Prej je krajina nastopala le kot manj pomemben detajl slike ali kot ozadje figuralni kompoziciji. V 19. stoletju so impresionisti izvedli odločilen preobrat v slikanju krajine, ko so zapustili temačne ateljeje in neposredno v naravi začeli upodabljati trenutni vtis (impresijo), igro barv, svetlobe in sence, kar pa je seveda zahtevalo hiter način slikanja.

Krajina nastopa kot predmet upodabljanja in tudi večina teh slik je nastala v celoti ob neposrednem opazovanju motiva. Povedati pa moram, da moja temeljna smer v slikarstvu ni krajina, ampak neka oblika nadrealizma. Vendar se je v desetih letih slikanja v zaprtem prostoru, zgolj po spominu in fantaziji, pojavila močna potreba po slikanju v sami naravi. Spet se je pokazalo, da se slikar mora vedno znova vračati k njej in se učiti od nje.

Motivi krajine so bili navadno izbrani po nekem daljšem opazovanju in premisleku in vedno se je pokazalo, da so najlepši tisti prizori, kjer arhitektura z njivami in travniki krasi pokrajino, obenem pa pokrajina dopolnjuje arhitekturo. Zato sem včasih odstranil s slike kakšne zgradbe, predvsem novejše, ki bi motiv kazile.

Sicer pa moj motiv ni bil prikazati samo tistega, kar vidijo telesne oči, pomembnejše je bilo izraziti dušo pokrajine, tisto neizrekljivo, kar je mogoče zaznati le z intuicijo oziroma z notranjim očesom. Takšna krajina lahko postane prispodoba nekega notranjega duhovnega stanja. Slika pokrajine je s tem povzdignjena v simbol.

 

Vse pravice pridržane © 2004-2006, oblikovanje in razvoj PopolnaPostava.com