Akademski slikar Franc Bešter ustvarja predvsem v tehniki akril na platnu, večinoma v slogu nadrealizma, ideje črpa iz sveta sanj. Ukvarja se tudi s slikanjem pokrajine, predvsem ga privlačijo stari deli vasi in mest.

V novejšem času se veliko posveča tudi ilustriranju pravljic in fantazijskih zgodb.

Filozofijo, ki je osnova njegovih slik, kot pisatelj nakazuje v dveh izdanih knjigah: Nebeško kraljestvo in Potovanje zavesti.

Raznovrstni prizori, s katerimi se srečujemo na slikah Franca Beštra, slikarju nedvomno zagotavljajo posebno mesto med predstavniki domačega figuralnega slikarstva (mag. Damir Globočnik).





Nujen je nov tip civilizacije
Zakaj je potrebna nova paradigma

V tem sestavku bom skušal nakazati, zakaj bi bilo nujno čimprej radikalno spremeni usmerjenost naše civilizacije in zakaj tega ni mogoče narediti z mehanizmi politične oblasti.

Danes je že splošno in vsem dobro znano, da bodo ekološke katastrofe vedno hujša grožnja in utegnejo uničiti civilizacijo. Potreben bi bil koreniti preobrat v vsem našem mišljenju in delovanju. Hočem reči: radikalni in temeljiti zasuki, ne pa take malenkostne in neučinkovite stvari kot so razni kyotski protokoli ali zamisli o trajnostnem razvoju.

Okolje uničuje tehnologija, vendar je tehnologijo omogočila znanost. Znanost in tehnika sami po sebi nista niti dobri niti slabi, problematična je uporaba tehnologije v tržnem gospodarstvu, saj sproža prekomerno izčrpavanje naravnih virov in onesnaževanje okolja.

Postavlja se vprašanje, če je nujne in radikalne spremembe mogoče izpeljati »z vrha«, preko vzvodov oblasti in družbenih struktur. Strukture so potrebne, vendar pa obenem lahko zaustavljajo razvoj in generirajo krize. Strukture povzročajo inercijo – vztrajanje v nekem stanju, pri nekem načinu mišljenja in delovanja. Znano je, da strukture, ki so seveda ustanovljene zato, da služijo človeku, začnejo funkcionirati tudi zato in tako, da ohranjajo same sebe.

Potrebno si je ogledati lastnosti dveh temeljnih inštitutov moderne družbe, demokracije in tržnega gospodarstva, njune učinke na posameznika, njegovo mišljenje in delovanje, na družbo kot celoto in na naravno okolje.

Sistem demokracije

Še danes najbolj odločilno pogojuje vse naše mišljenje tisto, kar je dala epoha razsvetljenstva. Ne smemo pozabiti, da danes najbolj usodno naše življenje določa tehnologija, ki so jo omogočile empirične znanosti, njihov razcvet pa je vzpodbudila ravno razsvetljenska filozofija.

Eden od sadov razsvetljenstva je tudi politični sistem demokracije. Ta zato temelji na razsvetljenski veri v Razum, ki naj bi bil sposoben odkrivati naravne zakone in reševati tudi najbolj zapletene politične probleme. Vendar je že ta temeljna postavka demokracije zmotna. Razum namreč ne more spoznati resnice in neke gotovosti, ne more imeti pregleda nad političnim dogajanjem, še manj mu je znana prihodnost, tudi človeška modrost je hudo omejena stvar. Nadalje: človeški jezik kot temeljno orodje sporazumevanja in dogovarjanja v sistemu demokracije ima spet zelo omejene možnosti. Posledice vsega tega: politične odločitve, ki temeljijo ne tem, so nujno nekaj skrajno enostranskega in ozkega ter zato napačnega. Zame zato ni dileme, katera stran ima prav, levica ali desnica, ampak le to, katera stran je v manjši zmoti.

Ob tem se postavlja vera v demokracijo. Da, verjamem vanjo, vkolikor je boljša od totalitarizma. Vendar mislim, da je nevarno sprejemati demokracijo kot »skoraj idealen« sistem, ki ima samo nekatere pomanjkljivosti. Težave in nepopolnosti, ki jih v zvezi z njo doživljamo danes, pa naj bi bile samo posledica tega, ker je demokracija pač še premalo razvita, zrela ipd. Takšno gledanje je, za moje pojme, podleganje še enemu mitu moderne dobe – mitu neprekinjene rasti (kljub občasnim padcem) in stalnega napredka, ki se nikoli ne preneha in ne ustavi.

Nujno je treba pregledati pozitivne in negativne učinke demokratičnega političnega sistema. Oboji so nujno, plusi omogočajo rast in napredek, a plusi avtomatično potegnejo za sabo minuse, zato ima napredek že vgrajen tudi propad. Sicer so pa to zakonitosti materialnega sveta, vse v tem »solzni dolini« je dvostrane narave in nobena stvar ne raste v neskončnost, po določeni rasti in razvoju vsaka stvar začne propadati.

Torej plusi demokracije: ta sistem najprej pomeni neko »varovalko«, ki onemogoča, da bi neka grupacija ali posameznik za stalno »uzurpirali oblast« in bi bili državljani s tem podvrženi njihovi samovolji ali celo tiraniji. Drugo: ta sistem omogoča sobivanje različni, gradi na toleranci in zato pomeni politično svobodo, svobodo govora, duha, mišljenja, veroizpovedi .... To je demokratični pluralizem, ki ga ima moderna družba za veliko vrednoto.

Vendar pa moderni pluralizem avtomatično in neogibno začne generirati nekaj drugega, negativnega: relativizem. Pluralizem namreč pomeni možnost obstoja več resnic, ideologij, usmeritev, poti .... Kar vlada in je aktualno danes, morda jutri ne bo več, in že po nekaj letih bomo morda spremenili smer. Zato: če zagovarjamo pluralizem, moramo sprejeti tudi relativizem.

Kontradiktorno se je zavzemati za demokracijo in obsojati relativizem.
Relativizem je (po mojem) tudi glavni vzrok, da Evropa (in seveda tudi Slovenija) nima vizije, od tod pa izvirajo tudi znane težave in politični neuspehi. Vizija namreč zahteva in predpostavlja neke trdne, stalne vrednote in neko trajno orientacijo, neko Resnico, ki je nespremenljiva. To pa ne gre skupaj z modernim pluralizmom. In priznati moramo, da dandanes živimo, politično gledano, v vrednostnem vakuumu. V kaj dandanes evropski človek sploh še verjame, kaj sploh še lahko navduši množice? Vero je izgubil, izgubljati jo je začel že zdavnaj. V 19. in 20. stoletju je znanost postala nekakšna nova religija, prilaščale so si jo in jo izkoriščale vse velike ideologije. Ljudje so verjeli v njeno hčerko tehniko, da bo rešila vse probleme. Vera v razum je danes močno omajana in velikih zgodb je konec. Kar je še ostalo, je logika trga in kapitala in uporaba tehnologije znotraj demokracije in tržnega gospodarstva.

Tukaj se seveda ne morem poglabljati v vzroke izgube vere, v vzroke izgube zaupanja v znanost in v razloge za odpor do ideologij. Sicer so pa te stvari razmeroma znane in raziskane. Raje bi omenil še nekatere negativne vidike demokracije, ki poleg relativizma povzročajo težave in lahko tudi krizo. To je npr. Ujetost v zgolj človeško mišljenje, spoznanje in modrost pri sprejemanju odločitev, in ta način se potem prenaša z vrha vse do najnižjih ravni družbe. A tudi pri tem gre za še eno dodatno težavo: za ujetost v povprečje. V demokraciji gre za vladavino večine, večina pa je neogibno vedno povprečna, v vse pogledih (glede inteligence, modrosti, etike ....). In kandidati in politiki nasploh se morajo prilagajati temu povprečju in se spuščati na to raven, da bi ugajali in bili (spet) izvoljeni.

Ko smo pri volitvah in kandidatih, smo tudi pri logiki tržnega sistema. Demokracija kot politični sistem in tržno gospodarstvo kot gospodarski sistem sta na nek način organsko povezana in soodvisna, saj vsaj v Ameriki npr. Nima nobene možnosti tisti izvoljen nekdo, ki se ni izkazal v neusmiljeni konkurenci tržnega gospodarstva. In v demokraciji gre v bistvu tudi za neke vrste trg – za trg političnih idej, strank, kandidatov. Nadalje: kakor so na trgu odločilnega pomena količine (merjenje blaga, štetje denarja itn.), tako je tudi demokracijo ustvarila (med drugim) neka vera v količino, v moč številke. Večina ima vedno prav. Številka naj odloči, katera politična zamisel bo prevladala – in vladala. In ravno v tej veri v kvantiteto je (poleg vere v razum) še ena usodna zmota, na kateri gradi demokracija. Številka namreč ne more odločati o tem, kdo ima bolj prav. Naslednja težava demokracije: ogromno časa in energij se porablja v boju za volivce, med strankami in kandidati, potem pa v parlamentu ob mučnih, dolgotrajnih usklajevanjih in iskanju kompromisov, preden se pride do nekih odločitev.

Vse te učinke povzroča sam sistem kot takšen, s svojo formo, z nekim zakonskim okvirom. Sama vsebina in s tem kvaliteta demokracije pa je odvisna od ljudi, ki delujejo znotraj sistema. In gotovo je demokracija tem boljša, čimbolj urejena je družba in čim višja je etična zavest njenih pripadnikov. Takšno družbo in takšno stanje v njej ta sistem tudi predpostavlja. A spet samo pri neki kontradikciji: sistem sam po sebi tega ne more zagotoviti. To naj bi bila naloga religije oz. Vere. Kolikšen je vpliv religije v neki družbi, je seveda vprašanje zase. Vendar pa je dejstvo, da demokracija in trg povzročata celo upadanje religioznosti. Demokracija s svojim racionalizmom, z vero v Razum, s svojim ostajanjem pri zgolj človeški pameti in modrosti in z ujetostjo v povprečje, trg pa tako, da vzpodbuja pohlep, hedonizem, služenje denarju. Vendar pa trg vzpodbuja še nekaj drugega: tehnološki razvoj. Pri tem je treba omeniti, da je bil to eden glavnih dejavnikov, zaradi katerega je propadel komunizem. Zahod je v tem prehitel Vzhod. Totalitarni sistem s svojim planskim gospodarstvom in politično nesvobodo je bil v tem oziru na nek način protirazvojen.

Tukaj bi rad opisal, kako je znanstveno tehnološki razvoj znotraj demokracije in trga lahko zelo problematična stvar. Oziroma: demokratični sistem in tržno gospodarstvo sta z uporabo tehnologije postala zelo problematična in povsem nekaj drugega kot sta bila pred neslutenim razvojem tehnike.

Najprej je treba povedati, da znanstveno-tehnološki razvoj že sam po sebi, na načine, v katere se tukaj ne bi spuščal, povzroča rušenje religiozne zavesti, s tem se veča nered v družbi in niža kvaliteta demokracije. Pozitivni učinki tržnega sistema so učinkovitost, razvoj, kvaliteta izdelkov, kar vse povzroča konkurenca, boj za kupca, a negativni učinek je med drugim tudi revščina tistih, ki v tej tekmi izgubljajo. Trg pomeni tudi razredno družbo, razslojevanje. Silnice tržnega sistema pa povzročajo še nekaj drugega: težnjo k vedno bolj masovni proizvodnji in potrošnji. Z uporabo tehnologije pa je ta sistem ravno v tej točki postal problematičen. Ravno to je namreč začelo povzročati ekološko katastrofo. Tehnologija pomeni namreč predvsem večjo učinkovitost, mnogo bolj učinkovito raznovrstno proizvodnjo. Takšno je potem nujno tudi izčrpavanje naravni virov, takšna sta potem tudi potrošnja in posledično onesnaževanje narave.

Podobno kot je v tem pogledu z uporabo tehnologije tržni sistem nekaj bistveno drugega kot prej brez nje, tako je nekaj drugega tudi z vidika služenja denarja, pohlepa in uživaštva. Povsem na dlani je namreč, da uporaba tehnologije v tem sistemu povzroča potenciranje jakosti teh silnic, ki pa pomenijo še dodatno rušenje religije (te stvari so namreč v nasprotju s principi vsake vere) in s tem manjšanje kvalitete demokracije.

Tako smo se soočili še z minusi, z negativnimi vidiki tržnega gospodarstva. In kakor smo prej ugotovili, da je na nek način kontradiktorno obenem zagovarjati demokracijo in obsojati relativizem (vsaka demokracija neogibno generira tudi relativizem), tako je kontradiktorno tudi obenem zagovarjati tržni sistem in obsojati potrošništvo, uživaštvo in služenje denarja. Tržni sistem nujno vse to generira, silnice, ki to povzročajo, pa postanejo z uporabo tehnologije v tem sistemu še neprimerno močnejše (zaradi masovne proizvodnje, velike množice vedno novih in »boljših« izdelkov, zaradi izredno velikih možnosti propagande zanje itn.). Tako so krščanskodemokratske stranke, ki morajo delovati znotraj tega ekonomsko-političnega sistem in ki naj bi principe vere udejanjale na politični ravni, v zelo »čudnem« položaju, ki pa se ga morda sploh jasno ne zavedajo. Sodelujejo namreč v nekem sistemu, katerega negativni učinki povzročajo degradacijo vere, katerega silnice vlečejo med drugim tudi v materializem in ateizem. Da, totalitarizem je ateizem hotel uvesti z revolucijo, v demokraciji se materializem in ateizem pojavljata postopno, z evolucijo. Morda se »krščanske« stranke slepijo s tem, da je z določenimi ukrepi te učinke mogoče omiliti ali celo odpraviti. Take misli so zagotovo zmotne. Negativni učinki so neogibni in jih nikoli ne bo mogoče odpraviti.

S tem smo spoznali, da je tržno gospodarstvo ob uporabi tehnologije z več vidikov postalo nekaj zelo problematičnega. Ni težko ugotoviti tudi, da je ob uporabi tehnologije tudi demokracija kot takšna postala zelo problematična. Kakor se namreč znotraj trga tehnološki dosežki na veliko uporabljajo v boju za kupca, v boju za denar, tako se ti dosežki masovno uporabljajo tudi v boju za volivca. S tem mislim predvsem informacijsko tehnologijo. Demokracija je danes nekaj drugega kot nekoč. To je medijska demokracija. Kdor nima medijev oziroma možnosti priti v medije, nima možnosti biti izvoljen in priti do deleža oblasti. V tem pa se skriva velika nevarnost takšne demokracije: za medije je namreč potreben denar, in obstaja velika verjetnost, da bodo z volitvami prišli do oblasti vedno isti, namreč tisti, ki imajo denar in s tem medije. To pa je neka oblika totalitarizma, če so na oblasti stalno eni in isti. S takšno »demokracijo« so računali tudi naši postkomunisti oz. tranzicijska levica, ki so si nagrabili kapitala, da bi zavladali s pomočjo medijev, kar jim je vrsto let tudi uspevalo. Spodletelo jim je le na zadnjih volitvah.

Obstaja še ena nevarnost, ki grozi od medijske demokracije: vladati s pomočjo medijev pomeni prepričevati ljudi, množice, jim dajati sugestije, jih usmerjati, voditi na ta način. Vendar pa tega ni mogoče počenjati z etično pokončnimi ljudmi močne volje in osebnostno izgrajenimi, z ljudmi, ki mislijo z lastno glavo. Zato tak sistem začne načrtno rušiti vse to v ljudeh, na načine, v katere se tukaj ne morem spuščati. Prav tako začne načrtno povzročati nered in zbeganost v družbi, spet na razne načine, v katere se tukaj ne bi poglabljal. Zakaj? Ker se ljudje brez lastnega mišljenja v kaosu življenja niso več sposobni sami orientirati in se odločati in potem iščejo nasvetov in pomoči pri Velikem bratu z ekrana.

Kakšen sklep lahko potegnemo za konec, za zaključek tega razmišljanja o demokraciji? Življenje, ki ga živimo danes, je življenje (post)moderne tehnološke družbe, družbe, ki hodi po poti postopnega uničevanja narave in svojega lastnega postopnega propadanja.

Vloga politične oblasti pri vzpostavljanju človeške civilizacije

Oblast mora biti zaradi človeka in ne obratno. S tem se, vsaj načelno, mora vsak strinjati. Oblast naj služi državljanom in naj skrbi za urejanje skupnih zadev na takšen način in v takšni obliki, da bo v okviru danih možnosti zagotavljala čim večjo svobodo in blaginjo vsakogar.

Toda oblast lahko postane tudi oblast zaradi oblasti same, in lahko se pojavijo tudi neslutene možnosti zlorabe vzvodov politične oblasti. Sistem demokracije naj bi onemogočal ravno takšne zlorabe.

Obstaja tudi stalna nevarnost uzurpacije politične oblasti s strani določenih družbenih skupin, ki lahko za prevzem oblasti izkoristijo določene družbenozgodovinske okoliščine. Do takšnih težav pride v nekem narodu zlasti takrat, ko postane neka skupina v njem, ki se ne ozira na nobene etične norme več (»ne laži, ne kradi, ne ubijaj!«) dovolj močna, da se nasilno polasti oblasti in potem ta položaj zlorablja. Ravno to se je pri nas zgodilo med vojno, in breme te preteklosti še danes močno pritiska na nas in ni razrešeno. Stranka, ki je uvedla in izvajala totalitarizem, je morala v nekem trenutku zgodovine spremeniti način izvajanja oblasti. Morala je spremeniti zunanje forme (imena, barve itn.), in to je naredila pred petnajstimi leti brez sramu, brez večjih težav, predsodkov in zelo hitro. Zakaj?

Znano je, da je na vodilnih položajih v naši družbi še vedno večina garniture iz prejšnjega sistema. In ti ljudje zares bistvenih in globinskih sprememb ne morejo izpeljati. Za kaj takega so namreč najprej potrebne ustrezne spremembe v glavah, te pa se ne morejo zgoditi čez noč. Miselni vzorci in šablone v glavah imajo veliko vztrajnost, leta in desetletja traja, da se spremenijo, navadno je za kaj takega potrebna zamenjava generacij. Mišljenja in vrednotenja pa tem ljudem pri spremembi sistem, vsaj globinsko, ni bilo treba spremeniti, ker so njegove temeljne poteze in vodilne niti ostale iste kot prej: boj za oblast, obdržati oblast za vsako ceno in z vsemi sredstvi, materialistična življenjska filozofija, način izvajanja oblasti s takšnim ali drugačnim pritiskom, čim večja zaposlenost ljudi z delom za preživetje in povzročanje takšne ali drugačne napetosti in strahu v zvezi s tem.

Primerjajmo: med vojno in po njej si je partija prisvojila oblast s fizičnim nasiljem, z masovnim pobijanjem, in jo potem izvajala s političnimi pritiski in nesvobodo (vohuni, tajne službe), v imenu materialistične ideologije (»človek mora najprej jesti, piti, se oblačiti ....«). Politične nasprotnike je utišala s fizično prisilo in nasiljem. Po propadu komunizma je partija (zdaj tranzicijska levica) šla v boj za oblast na drug način, z drugimi sredstvi, z masovno krajo (prisvajanjem kapitala), politične nasprotnike je utišala z velikansko medijsko premočjo (ki jo je omogočil kapital), torej z nasiljem propagande. Prav tako je vzpostavila stanje nesvobode, strahu in pritiskov. Z masovno krajo je osiromašila najširše družbene plasti in jih marginalizirala. Dobili smo politično svobodo, a izgubili socialno svobodo. Vršijo se pritiski na delavce, močan je strah pred izgubo službe, preobremenjeni in utrujeni ljudje molčijo, logiko grobe ekonomije je zamenjala logika kapitala, financ, v ozadju vsega pa je tako kot prej – materialistična filozofija.

Tragedija naroda je podobna kot takrat, med revolucijo, pri fizično-nasilnem prevzemu oblasti. A tudi kraja je nasilje in ne pozabimo, da tudi revščina ubija. Problem družbe je bil tako prej kot zdaj isti – obstoj nekega družbenega sloja, ki pri prevzemu in ohranjanju oblasti ne izbira sredstev in se ne oziroma na nobene norme. Tak obstoj deluje kot rak, kot polip, in izvaja totalitarizem tudi znotraj okvira demokracije. Lahko se sicer zgodi (kot se je npr. Na zadnjih volitvah), da tudi opozicija pride na oblast, vendar se potem na tem položaju znajde v velikanskih težavah (padanje okostnjakov iz omar, medijska gonja ....). Namesto, da bi delala za napredek, se mora boriti s tistim, kar je prejšnja oblast zavozila. Resnična politična moč pa ob sem ostaja tam kot prej – kjer je kapital.

Toda: priznati moramo, da zdajšnja oblast deluje proticivilizacijsko. Oblast naj bi zagotavljala čim večjo svobodo in blaginjo, a takšna oblast – oblast zaradi oblasti, pa namerno povzroča nesvobodo, pritiske, revščino. Sicer smo pa ugotovili, da se nekaj podobnega dogaja tudi na Zahodu. Tudi tam tisti, ki imajo kapital, vladajo z mediji tako, da namerno povzročajo nered, nered v družbi in ljudeh. To je sistem, ki gradi bolj na norosti kot na modrosti, kar pa bo neogibno vodilo v vedno hujše krize. Hodimo po poti naravnih in družbenih katastrof, sedanje stanje je faza propada, razkroja civilizacije.
Potreben bi bil čim hitrejši in radikalen zasuk, obrat v neko drugo smer. Toda na kakšen način in v katero smer? Kaj je alternativa?

Način uvajanja nove paradigme

Sedanje stanje je posledica večstoletnega razvoja civilizacije v neki smeri. Temeljne postavke, na katerih se je gradilo, so bile dane v dobi renesanse in razsvetljenstva (ki pa spet ne bi bile možne brez grške dediščine). Naštejmo nekatere: postavljanj človeka in njegovega razuma na prvo mesto in v središče (srednji vek je na to mesto postavljal Boga), takrat je bil rojen tudi novoveški mit napredka, mit stalnega in neomejenega razvoja (ki sploh ni računal s tem, da je naš svet omejen!), obračanje k zunanjemu ter uživanju, hedonizmu (srednji vek je bil bolj ponotranjen in je naglašal tudi askezo), nadalje pa še telesna koncepcija življenja (srednji vek je obravnaval človeka tudi kot duhá). Te postavke so vzpodbudile rojstvo in razcvet znanstvene metode, temelječe na eksperimentu in merjenju. In ta metoda je v naslednjih stoletjih omogočila razvoj tehnologije.

Iz zgodovine se lahko naučimo, da so procesi, ki so ustvarili novi vek, trajali dolgo, desetletja in stoletja, da je bilo to mogočno gibanje povsem določenih miselnih tokov, v katerem so sodelovali številni misleci, ki so napisali ogromno knjig in razprav in ki so na tak ali drugačen način vplivali eden na drugega. Lahko spoznamo, da se je nek proces začel v nekem ozkem krogu in je šele po daljšem času, morda šele čez stoletja, vplival na široke družbene plasti. Zakaj je to potrebno vedeti? Ker tisto, kar je takrat nastalo, še danes usodno oblikuje naše mišljenje in življenje, čeprav se večinoma tega sploh ne zavedamo. Podlage za miselne šablone, v katere smo ujeti, s pomočjo katerih se odločamo, so nastajale dolga stoletja, in teh šablon ni mogoče menjati kot srajce. Potrebno je veliko časa in naporov, navadno pa zamenjava celih generacij.

Vse to pišem zato, ker smo ugotovili, da bi morali ustvariti nek nov tip civilizacije, kulturo, zgrajeno na nekih novih postavkah, ne pa na teh, ki so po stoletjih ustvarile to krizo, v kateri smo zdaj. Pri tem mislim predvsem na krizo okolja, ki bo vedno hujša, in človeštvo je pred odločitvijo: ali nadaljevati po tej poti, ki zanesljivo vodi v propad, ali pa izbrati neko povsem drugačno smer, se odločiti za radikalne spremembe. če hočemo radikalno spremeniti svoje življenje in delovanje, pa se najprej mora nekaj premakniti v glavah. Ti premiki pa niso možno z vzvodi politične oblasti, z vrha, z neko zakonodajo ali represijo. In sicer iz več razlogov. Najprej zato, ker so politični sistemi in strukture nekaj inertnega, težijo k ohranjanju samih sebe in zato nočejo nekaj novega, poleg tega smo prej ugotovili, da krize celo generirajo. Tega ni mogoče pričakovati od politikov, ne od elitnih, ne od »nižjih«. Zakaj? Spet iz več razlogov. Najprej je vsak politik na nek način nesvoboden in pogojen s strukturo in sistemu, znotraj katerih deluje, mora se ozirati na tiste na sabo in na tiste pod sabo, mora delovati tako, da bo ugajal članom stranke in volivcem, in še bi lahko naštevali. Nadalje: prej smo ugotovili, da je za nove ideje in novo filozofijo treba dovolj časa, miru, ogromno poglabljanja, potrebne so cele skupine mislecev, ki gledajo tudi dolgoročno, ne pa le kratkoročno, kot politika. Vseh teh možnosti razni strankarski prvaki nimajo. Konec koncev to tudi ni njihova naloga. Politiki so predvsem voditelji, biti morajo organizatorji, koordinatorji, to je delo z drugimi, ki je primerno za ekstraverte, medtem ko so misleci in ustvarjalci novega predvsem introverti.
Teh novih procesov nasploh ni mogoče začeti skozi strankarsko življenje, tudi »od spodaj« ne. Tudi člani strank nimajo te možnosti. Politično delovati pomeni spregovoriti o nečem, npr. Pisati članke v časopise, a časopisi niso naklonjeni niti poglabljanju niti radikalno novim idejam. če pogledamo naše politične časopise, leve ali desne, lahko ugotovimo, da delujejo znotraj nekih utečenih, splošno znanih in priznanih, uveljavljenih, konvencionalnih miselnih matric in vzorcev. Preboj v nekaj novega s tem načinom nikoli ne bo možen. Tudi sam sem, kot član stranke, napisal nemalo političnih člankov, in moram povedati, da številnih sploh niso objavili, mnoge so reducirali, močno krčili, vse objavljene pa so potisnili v geto »pisma bralcev«, jih s tem marginalizirali in jim dali pečat »manj pomembnega«. Pomembno je vedno na prvih straneh, opremljeno z mastnimi naslovi in s fotografijami. članek, da bi ga bolj gotovo objavili, naj bi bil kratek in naj bi ugajal članom oz. volivcem.

Iz vsega povedanega je dovolj jasno razvidno, da na politični način ni možen idejni, miselno-duhovni izhod iz tega stanja, v katerem smo danes. In kakor je novi vek ustvaril nek dolgotrajen proces, razvoj, v katerem so sodelovali številni velikih duhovi, tako bo tudi »novo dobo« mogoče ustvariti le na podoben način. To bo neko gibanje, ki se bo začelo spontano dogajati, a ne v političnih strukturah in institucijah in z vzvodi oblasti, ampak v »bazi«. In preobrazba načina mišljenja, zamenjava miselnih šablon, je možna le postopno, potreben bo čas, desetletja, morda stoletje in več. Gibanje se bo začelo v nekih ožjih krogih, pri najbolj inteligentnih, izobraženih, osveščenih, in se bo potem postopno širilo na vse družbene plasti.

Da, upam si trditi, da se je ta proces že začel dogajati, in postavke za nov tip civilizacije in »novo dobo« se že izgrajujejo. In množice nekaj bistveno novega tudi pričakujejo, vedno bolj se zavedajo brezizhodnosti takšne civilizacije kot jo imamo danes, in nemoči in neiskrenosti politikov, da bi našli neke prave rešitve. Oni morajo služiti interesom kapitala, ljudje to čutijo, a ravno moč kapitala nas utegne pokopati. Ravno zaradi te moči politiki sprejemajo le neke malenkostne, simbolične ukrepe proti uničevanju okolja.
Kakšne naj bi bile torej tiste nove postavke, na katerih naj bi počivala nova paradigma? Po mojem naj bi bilo glede tega treba najprej delati na preseganju in premagovanju racionalizma, ki je kužna bolezen (post)moderne dobe. Zakaj naj bi racionalizem kuga? Kaj sploh je racionalizem?

Racionalizem je nek način mišljenja, je neka podoba sveta in človeka, ki se razvijata iz nekega stanja v zavesti, ko človek na prvo mesti in nad vse postavi svoj razum. Razum in njegova spoznanja, njegovi dosežki, postanejo s tem najvišji kriterij. Ker pa je znanost (empirična znanost, znanost eksperimenta) najodličnejši dosežek razuma, je za racionalistične miselne vzorce in šablone značilno, da človek, ujet vanje, uporablja način mišljenja, spoznavno metodo in dosežke te (racionalistične) znanosti. Priznati moramo, da smo vsi ujetniki tega, naj bomo levi ali desni, in naša civilizacija je racionalistična civilizacija.

Racionalizem zavrača takšne stvari kot so npr. pomen sanj in videnj, prekognacija, čudeži ipd., ker so takšne stvari nedokazljive z »znanstveno« metodo, racionalizem zavrača razodete resnice. če bi jih namreč priznal, bi s tem moral priznati nekaj, kar je višje in močnejše od Razuma, kar ga presega. In ravno zato je racionalizem kuga, zaradi te svoje ozkosti in enostranosti, zavračanja vsega, kar ni »znanstveno« dokazljivo in preverljivo.
Vera v Razum je danes precej uplahnila, ker se je pokazala njegova nesposobnost, da bi razrešil številne probleme. In ta nemoč razuma bo vedno bolj očitna. Ne smemo namreč podlegati enemu od mitov moderne dobe – mitu neprestanega in večnega napredka, del katerega je bila tudi komunistična utopija brezrazredne družbe. Takega stalnega razvoja ne more biti, v tem svetu se vse enkrat sesuje, in neizbežno se bo to zgodilo tudi z našo civilizacijo. Sploh pa hoja po tej poti, po kateri hodimo danes, neizbežno vodi ravno v to, v vedno hujše ekološke katastrofe, v vedno izrazitejše propadanje in razpadanje družbe. In zaenkrat ni videti resne politične volje niti odločnih ukrepov proti temu, človeštvo tudi nima nekega sistema, ki bi te procese zaustavljal.

Krize se bodo zato neizbežno samo še zaostrovale. Kriza pa je tudi priložnost, priložnost za novo paradigmo. Kriza bo namreč povzročila vedno večjo nepreglednost, še dosti bolj zapletene razmere, in še bolj očitno bo postalo, da razum (znanost, ki jih je ustvaril razum) glede odločitev, glede usmeritev na tem odru sveta, naj bo to na osebni ali politični ravni, ne more najti pravih rešitev in odgovorov. Pokazalo se bo, da je razum mnogo prešibak svetilnik na poti življenja, da je za določene stvari treba uporabljati neko bistveno drugačno znanost. Temeljni, odločilni preobrat, ki se bo moral zgoditi, vidim ravno v tem: dovoliti bomo morali, da nas vodi Duh, ne pa naš lastni duh. To pa obenem pomeni obrat od zunanjega (ta pozunanjenost je v naših časih prignana do absurda) k notranjemu in vrnitev k določenim prvinam srednjega veka. Marsikdo bo rekel, da je to vračanje nazaj in v neko mračnjaštvo. Toda: ali je bil srednji vek res samo mračen, ali je naša doba res samo svetla?! Upam si trditi, da je naša doba v mnogih pogledih temna, zelo temna.

Vsekakor bo treba vzpostaviti neko ravnovesje med zunanjim in notranjim, med duhovnim in materialnim, in tako odpraviti barbarsko enostranost civilizacije. Treba bo razviti nek nov način mišljenja in zgraditi neko novo, celovitejšo podobo sveta in človeka, spoznati, da Znanosti racionalizma, njenega načina mišljenja, metode in dosežkov, ni mogoče uporabljati za vse, predvsem pa ne za iskanje pravih odločitev in usmeritev v življenju. Za vse to pa bo seveda treba odstraniti razum s prvega mesta, ki je ravno zaradi tega svojega položaja postal Razum s tako rekoč božanskimi lastnostmi, vseveden in vsemogočen in spet vrniti pravo mesto Razodetju, razodetim resnicam. Spet zgraditi tisto, kar je epoha razsvetljenstva porušila. Prepričan sem, da prihaja čas, ko bo mogoče in tudi potrebno udejanjati vero, versko znanje (razodeto znanost) na mikroravni, na ravni posameznikov, ki jih pri odločanju in delovanju vodi Duh in ne zgolj šibki razum. Problemi so postali preveč zapleteni, da bi nas lahko vodil zgolj razum, potrebno bo nekaj mnogo močnejšega, nekaj, kar naši omejeno pamet visoko presega. To pa lahko prinese premike tudi na politični ravni, če se bo to gibanje razširilo na širše družbene plasti.

Nove paradigme si pravzaprav ni mogoče izmisliti, jo nenadoma uvesti ali celo zaukazati. Lahko se začne le dogajati, spontano in postopno in ne na vrhu družbenih struktur, ampak »od spodaj«, kot rezultat in posledica raznih stisk in pritiskov (izkušnje nas učijo, da je človek pripravljen temeljiteje spremeniti svoje mišljenje in obnašanje šele takrat, ko ga določene okoliščine dovolj močno pritisnejo). In prepričan sem, da se naša tranzicijska levica boji kvečjemu tega, takšnih procesov in gibanj v družbi. Ne boji se neke (formalne) demokracije, ker tudi znotraj nje in znotraj postavk racionalizma in modernizma lahko izvaja neko obliko totalitarizma. Da, obstoj levice (materialisti, ateisti) je dodatna težava, ki lahko močno zožuje manevrski prostor desnici (krščanskodemokratskim strankam), a tak je sistem demokracije. Udejanjati vero »z vrha«, na politični ravni, je danes postala zares zelo težavna in problematična stvar. Že prej je bilo opisano, kako sistem demokracije in trga generira silnice, ki delujejo proti principom religije. Vse to pa otežuje še nenehen boj z levico, ki se ji ni treba ozirati na takšne etične norme kot desnici.

Franc Bešter



Vse pravice pridržane © 2004-2006, oblikovanje in razvoj PopolnaPostava.com